V zimskem času, ko je zunaj slabo vreme, ustvarjam v kuhinji.
Tokrat sem naredila študelj, gibanico brez vmesnih plasti testa ali sladko lazanjo brez vmesnih plasti testa.
Večina glavnih sestavin je iz naše kmetije, natančneje iz hladilne skrinje.
Pozimi je zelo malo kozjega mleka. Tudi pri velikih rejcih, kjer ga sploh ni.
Poleti ga pa ne moremo vsega sproti pojesti. Zato ga v obliki skute zamrznem. Pozimi je zelo dobra. Tokrat sem jo pojedla skoraj pol kg, ostalo pa namenila za to sladico.
Lani nismo našli nobenega jabolka. Veliko jih je pa bilo pred leti in sem jih del naribala in zamrznila.
Velike buče, ki počivajo v moji spalnici, se to zimo dobro držijo. Nekaj jih je bilo pa naribanih ali pečenih shranjeno od prejšnjih let, ko jih je bilo v nekaterih trenutkih preveč za sprotno porabo. Ko buča začne gniti, jo je treba kmalu pojesti.
Testo za poden in pokrov je vlečeno testo iz vode brez klora, repičnega olja, ki prenese višje temperature, in črne pšenične moke tip 1100. Ja, tudi črna moka z otrobi je primerna za vlečano testo.
Fotografija je nastala preden sem sestavila vse plasti.
Oranžno je v peči pečena velika buča, ki sem jo križala s Hokaido za oranžno barvo in mehkejšo lupino.
Temno je mak, kupljen, ker ga ne nameravam sejati na za mene veliki površini in pridelavo prijavljati, ker na vpletenih ministrstvih vidijo v njem samo opij, dobrih sladic pa ne. Tako pa Slovenija uvaža mak.
V sladici je še bel kristalni sladkor in kupljene zmlete začimbe.
